Tale pesmica je proti stresu,
v Afriki ljudje živijo na drevesu.
Liste, palice, lubje in vse to,
urno odnesejo, visoko na drevo.

Hiško zida vsa družina,
gradnja zabavna je in fina.
Delo jim je mala malc'a,
namesto opeke, uporablja le se pal'ca.

Strehe vsepovsod so iste,
uporabljajo kar zelene palmine liste.
Namesto da bi šli na morje,
Karabaji polagajo na tla si skorje.

Končana hiška lepa je zelo,
še selitev, pa urno na drevo.
Po lestvi nosijo otroške še "vražičke",
male kužke in prašičke.

Družno vstanejo, občudujejo to idilo,
ženske skuhajo slastno še kosilo.
Otroci ljubki ne poznajo meje,
igrivo obešajo se na veje.

Razgled in mogočno to vejevje,
Karabajom v neskončno so veselje.
Nimajo igrač, obleke, kina,
pa vseeno presrečna so družina.

Ko nekoč zamikajo "pravljični" te kraji,
spomni se, kako živijo Karabaji.
Ustavi misli, silno hrepenenje,
uživaj, saj imaš Življenje!

Stojan Knez