Thor in Angel Gabriel igrata šah,
Alah in Siddharta soduku.
Jezus meditira,
njegov guru piše pismo
svojemu frizerju.

Manitu keglja sam, ker je
tisti bednik, nek šintoistični Kami
zadnjič dobil teniški meč.

Zevs Pozejdonu manikira nohte.
Samo tako glasna sta!

Vesna piše novo slovensko himno,
sveti Sava ji gleda pod prste.
(saj bi ji pod krilo,
pa ni kulturno).

Ares se je obesil na Yggradsila,
Mars ga pa zdaj snema.
Saj veste, psihiatri!
Medtem Inana in Bes v zapečku,
da ne govorim, kaj, hmmm.
Stene so tanke, vse se sliši.

Pa Heri padejo na tla vse bukve,
Koran, Vede, Biblija,
Kama sutra, neke tablice, Rune,
ali kaj so že. Ekipa. Sportske.
Gospa pa, ne, da bi jih pobrala.
Je šla brat Bravo.

Pa pride k meni (ja, včeraj je bilo)
Folen Ejndžl (misli, da je tudi bog, vsaj svetnik,
samo, kaj ko mu nihče ne pove v faco,
da blefira, death metalec je, bajker)) in reče:
Hej, tamala, a greš z nami na odbojko?

Samo hej,
sem slišala,
kako se je za špansko steno
nekdo zarežal.
Kaj vem, kateri bog.
Pa sem si rekla: STOP.

Ne, nisem vaša, sem šepnila.

*

In vse to se dogaja nad mojo
obsijano glavo.
Sosedje pač. Zgornji.

Lidija Brezavšček - kočijaž