V življenju se nam marsikaj dogaja,

dan kateri prav pošteno ponagaja.

Če hodiš sam po svoji poti,

če v srcu imaš praznino, sivino.

Za sabo puščaš le čistino,

spomine objemaš z bolečino.

Želiš, da lahko povrneš čas,

počistiš dejanja, ravnanja.

In življenje počasi te poplavi,

kot viharni pesek v puščavi.

Tako pa enkrat se vse ustavi.

Ni ti dano oskrbeti rano

prezaspano.

Na listu beseda

se izpiše,

nič, prav nič je ne izbriše.

Če bi lahko enkrat,

samo enkrat,

tam nekje,

karkoli je,

zbudilo se.

Vem, enkrat prav vse pozabiš,

življenja takšnega ne rabiš.

Morda pa takrat vidiš, srečaš jo,

tisto, ki jo čakaš, dočakaš.

In življenje …

Stojan Knez