PREŠTEVANJE
ustavim se
drevored drsi mimo mene
skozi predirljiv pisk
štejem vagone
kot takrat
ko me je držala za roko
zadnji vagon
na njem zataknjen nemir
izginja za ovinkom
sklonim se
in si pripnem senco
na utrujena stopala
prav zame
ali pa za Alekseja
:)
lp
to me hkrati pomirja in vznemirja Irena
vsak od nas hodi po svoji poti
in vendar so v tej svojosti pogoste sličnosti
Odhajanje in ostajanje, z zelo zanimivimi podobami izrišeš občutje zapuščenosti, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
- 16. 12. 2020 ob 17:00
- Prebrano 451 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 163.94
- Število ocen: 6