Lepe misli hočem deliti s teboj,

preden te osvobodilna himna

požene v večno iskanje.

Saj sva skupaj, ne boj se.

Pisala bi ti pisma,

le tako bi slišal moje slavljenje,

če sploh slavim preboj.

Ko zaprem oči sem luč v temi,

z odprtimi sem kot solza ljudem.

Očitaš, da ni namena,

svetska ljubezen reže vse moje vstran.

Sreča te je bilo srečati,

iz sreče se rodijo pesmi.

Rečeno iz sreče.

Zemlja je mati.

Čudoviti dnevi

izgubljeni v potrebah mesa.

Iščem stare občutke –

prve in večne dotike božanstva.

Padla sem znova,

večkrat po vseh tistih stikih.

Kot da bi misel istovetenja spodbudila k

smrti enačenja s tistim,

do koder besede ne dosežejo zadostne izraznosti.

Najgloblji je tih.

Veliko drugega so laži.

Doroteja Vrbanova