Si še vedno tam, objokana narava?
Te v duši še boli in peče?
Veš, da je ta zadeva prava,
solza ti po licu več ne teče.

Te v duši še boli in peče?
Srce tvoje se do konca ne bo izpilo.
Solza ti po licu več ne teče,
telo se končno ti bo okrepilo.

Srce tvoje se do konca ne bo izpilo.
Človeštvo je obsedel »mrak«.
Telo se končno ti bo okrepilo,
dihali spet prečiščen bomo zrak.

Človeštvo je obsedel »mrak«,
želelo slišati ni vse resnice.
Dihali spet prečiščen bomo zrak,
po mestih zapele bodo zopet ptice.

Želelo slišati ni vse resnice,
videti propadajoča stanja.
Po mestih zapele bodo zopet ptice,
vsi potrebni dolgega smo spanja.

Videti propadajoča stanja,
dojeti, da smisel ni trpljenje.
Vsi potrebni dolgega smo spanja,
začutiti, kaj pravo je življenje.

Dojeti, da smisel ni trpljenje,
da v telesih nas nič več ne zvija.
Začutiti, kaj pravo je življenje;
to še zdaleč ni utopija.

Da v telesih nas nič več ne zvija,
da najdejo se vsi prikriti ključi.
To še zdaleč ni utopija;
zadihati s polnimi pljuči.

Da najdejo se vsi prikriti ključi,
se moramo od norije umakniti!
Zadihati s polnimi pljuči,
za kratek čas se osamiti.

Se moramo od norije umakniti,
zamuditi vso brstenje,
za kratek čas se osamiti,
da dočakamo pozabljeno cvetenje.

Zamuditi vso brstenje,
rodilo novo bo ljubezen,
da dočakamo pozabljeno cvetenje,
pozabimo na kronično bolezen.

Rodilo novo bo ljubezen,
prebudilo speče, tihe želje.
Pozabimo na kronično bolezen,
opazujmo smeh, otroško le veselje.

Prebudilo speče, tihe želje ...
Kmalu zbudimo vse, kar spi!
Opazujmo smeh, otroško le veselje,
dočakajmo, da nikoli nihče več ne trpi.

Kmalu zbudimo vse, kar spi.
Veš, da je zadeva prava?
Dočakajmo, da nikoli nihče več ne trpi;
si še vedno tam, objokana narava?

Stojan Knez