Oči zaprem v rožmarin.
Porazgubim se
po vejah zveriženih borovcev
in beli peni valov.
Z lahkotnostjo
vetra se tihotapim
v slane razpoke skal,
med posušene odmeve galebov.
Okrogli gibi vzhajajo v zahodu
in se svetijo kakor luske.
Počasi param dan
in se potapljam v modre
prelive somraka.
Na dih, brez maske.
Vem,
da sediš na kipu.
Ko grem mimo,
nisi več tam.
Izjemno pomirjujoča pesem za ta čas. :)
Čestitke tudi za lahkotne, a zelo čuteče opise. In seveda za pretanjeno slutnjo bližine.
H
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!