smrad eksplozije

 

je še zmeraj v mojih dlesnih

 

zato sem z žebljem zabil kisik

 

nazaj v neko resnico

 

katerokoli resnico

 

v prostor kjer bombe

 

niso mogle izustiti glasbe

 

 

nekje

 

globoko in v dremežu

 

je na napačni strani sreče gospodična

 

ki lupi svojo lobanjo

 

in išče glas tam znotraj

 

ki je včasih govoril bogove

 

in sanje ki še niso bile izumljene

 

ampak zdaj namiguje samo

 

v budilkah

 

 

tako gre

 

 

(naključen moški)

 

 

(naključna ženska)

 

 

in tako otrok genij

 

 

cikel ki je zmeraj prekinjen s potjo nazaj

 

kolikor daleč vidi oko

 

zato da naslednji nebotičnik lahko spravimo v žep

 

 

kladivo kar naprej dela –

 

naslednja velika stvar visi na steni

 

v nekem domu

 

v neki kuhinji

 

medtem ko so muzeji polni neodrezanih ušes in

 

trebuhov v bolečinah od maščobe

 

 

naslednja velika stvar ni nikoli glasnejša

 

saj on ali ona spi z odprtimi očmi

 

 

ne za pest teh

 

ampak vasi mesta države

 

celine teh

 

ki plazijo počasi v potrtost

 

 

negativ film besedilo slika

 

vse razburkano in odvrženo

 

 

umetniki brez ustnic v lasti

 

 

da ti uspe

 

je Las Vegas

 

čez noč lahko pustiš vse prijatelje za sabo

 

v enem vikendu lahko postaneš Jupiter

 

je pa hazard kakorkoli obrneš

 

noben kamen ne zna črkovati svojega imena v stiski

 

 

karambol

 

samomor

 

žila prepiknjena z iglo

 

vse to fotografija ohranja živo

 

tudi ko je preteklik prevelik LSD trip

 

tudi ko je človek dimni signal in

 

spomin ples za dež

 

 

in je luštna –

 

lepota s kremplji in jezo

 

 

in tako smo skrili spodaj

 

 

sporočilo

 

 

široko in razprto

 

kot brazgotina z lastno identiteto

 

 

in vsako noč

 

ko so demoni preutrujeni da bi se borili nazaj

 

ga preberemo

 

spustimo iz sebe svojo mojstrovino

 

krik

 

in se opomnimo

 

 

ja

 

še je čas

 

lahko zravnamo svet

 

lahko posnamemo pesem z nič drugega kot govorico telesa

 

 

ampak šepamo dalje

 

na silo

 

naše noge preveč mrtve za svojo nalogo

 

sanjamo

 

in sanjamo

 

in sanjamo

 

 

sanjamo svojo pot vse do zgornjega nadstropja visoke stolpnice

 

geniji

 

berači in starci

 

umetniki brez ustnic v lasti

 

 

in sanjamo

 

sanjamo

 

sanjamo

 

 

sanjamo skok

 

 

da postanemo opomba v osmrtnici

 

in problem čistilke

 

 

niti novica

 

 

niti pomišljaj

 

 

ampak na koncu vsaj

 

 

kot ognjemet ki se razcveti v smeh

 

 

najbolje prodajan avtor

 

ki ne bo nikoli načečkal avtograma.

naprimerjanez