Teške hodim po prazni cesti
nie ljudi nie dece
samo ftiči popevaju
I ja popevam vu sebi
i znam da me čuješ
i smeiš mi se
i tvoje sam diete štere vidi
tugu i jad
čemer i glad
Tvoje sam diete
i hodim po cesti
po beli cesti
dougi cesti
po poutu šteri si mi pokazal
još onega dneva gda sem sama
vu kmici vu strahu
tebe bez rieči zvala
Teške hodim po prazne cesti
vliečem se kak slak po živici
kak kača po oštrem kamenju
polahko da mi nekaj ne vujde
da zapamtim
saki korak
saku stezu
I gda ti dojdem s pesmom
vu sebi
s krvavi nogami i suncem vu oku
znal boš kaj nosim na hrbtu
Taki so zaj cajti ... po bojo še lepši tudi ... vem.
Lepa pesem in vse dobro želim. dušica
Pjesma je lijepa priča.
Pokušajte manje veznika koristiti. "I" vam ne treba svugdje.
(savjet od <3>
hvala Dušica... sve najbolje i vama
hvala Gorane,
dobar savjet uvijek dobro dođe
lp
Ljubi
In čestitke tudi k ohranjanju narečja, ki se zlije z vsebino pesmi,
lp, Ana
hvala ti draga Ana...
objem
Ljubi
Čestitke k izboru tujejezične pesmi jeseni 2020 z utemeljitvijo uredništva:
Pesem ubeseduje izvornost in povezanost s prejšnjimi rodovi. Zapisana je v narečnem jeziku, v prvem jeziku, ki spremlja tvorko iz njenega otroštva. To prvotno besedilo lepo poudarja prvinskost tematike pesmi, v kateri poteka notranji dialog, povezuje svetove mladosti / odraslosti / staranja, preteklosti / sedanjosti, tudi tuzemstva in onostranstva. Samota, skozi katero hodi p. s., je prazna (ni ljudi ne otrok). V notranjem svetu je pomemben le en odnos, ki se razkriva skozi pesem. Pot, ki predstavlja življenje, je pospremljena s prigovarjanjem očeta (pa če ga pišemo z malo ali veliko začetnico), ki pa ni njegov neposredni govor, ampak spomin na njegove besede: pot, šteri si mi pokazal, je pot pozornosti, čuječnosti, pazljivosti. Ves čas jo v notranjosti spremljajo ti, kot bi bili vsakič na novo izrečeni, nasveti, in delujejo kot opora v težkih časih, kot mantra, ob kateri se lažje sooča s strahovi in bolečinami. Pot je dolgotrajna kot življenje samo in skozi življenjske neprilike gre p. s. s pesmijo, četudi se plazi kot slak ali kača po ostrem kamenju ... In vendar ohranja osredotočenost, pozornost: želi si zapomniti vsak korak, sleherno podrobnost in s pomočjo tega notranjega (po)govora ostati povezana s seboj (svojo pesmijo). Očetov jezik se skozi potovanje v p. s. spreminja v lastni jezik (pesniško govorico), in to se zdi kot edina prava popotnica, ki bo zdržala bremena tudi na potovanju, ki sega prek smrti. Nevidna prtljaga, ki jo nosimo vse življenje in ni le breme, ampak tudi poslanstvo. (Ana P)
uauuuuu hvalaaaaa, sem zelo vesela
ja, zdaj pa še v kajkavskom
uauuuuu hvalaaaaa, sem jake vesela :-)
No, šalu na stranu, hvala uredništvu što je moju pjesmu na materinjem dijalektu prepoznalo kao nešto vrijedno spomena. Radujem se svakom susretu i čitanju.
srdačan pozdrav
Ljubi
Jur,
hvala na trudu i prijevodu... lijep ti dan želim
Ljubi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ljubica Ribić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!