KALVARIJA

 

Teške hodim po prazni cesti

nie ljudi nie dece

samo ftiči popevaju

I ja popevam vu sebi

i znam da me čuješ

i smeiš mi se

i tvoje sam diete štere vidi

tugu i jad

čemer i glad

Tvoje sam diete

i hodim po cesti

po beli cesti

dougi cesti

po poutu šteri si mi pokazal

još onega dneva gda sem sama

vu kmici vu strahu

tebe bez rieči zvala

Teške hodim po prazne cesti

vliečem se kak slak po živici

kak kača po oštrem kamenju

polahko da mi nekaj ne vujde

da zapamtim

saki korak

saku stezu

I gda ti dojdem s pesmom

vu sebi

s krvavi nogami i suncem vu oku

znal boš kaj nosim na hrbtu

Ljubica Ribić

dusica

Poslano:
04. 12. 2020 ob 17:58

Taki so zaj cajti ... po bojo še lepši tudi ... vem.

Lepa pesem in vse dobro želim. dušica

Zastavica

goranzg

Poslano:
04. 12. 2020 ob 21:07

Pjesma je lijepa priča.

Pokušajte manje veznika koristiti. "I" vam ne treba svugdje.

(savjet od <3>

Zastavica

Ljubica Ribić

Poslano:
04. 12. 2020 ob 21:38

hvala Dušica... sve najbolje i vama



Zastavica

Ljubica Ribić

Poslano:
04. 12. 2020 ob 21:39

hvala Gorane,

dobar savjet uvijek dobro dođe


lp

Ljubi

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
08. 12. 2020 ob 21:12

In čestitke tudi k ohranjanju narečja, ki se zlije z vsebino pesmi,

lp, Ana

Zastavica

Ljubica Ribić

Poslano:
09. 12. 2020 ob 07:09

hvala ti draga Ana... 

objem

Ljubi

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
14. 01. 2021 ob 13:42

Čestitke k izboru tujejezične pesmi jeseni 2020 z utemeljitvijo uredništva:

Pesem ubeseduje izvornost in povezanost s prejšnjimi rodovi. Zapisana je v narečnem jeziku, v prvem jeziku, ki spremlja tvorko iz njenega otroštva. To prvotno besedilo lepo poudarja prvinskost tematike pesmi, v kateri poteka notranji dialog, povezuje svetove mladosti / odraslosti / staranja, preteklosti / sedanjosti, tudi tuzemstva in onostranstva. Samota, skozi katero hodi p. s., je prazna (ni ljudi ne otrok). V notranjem svetu je pomemben le en odnos, ki se razkriva skozi pesem. Pot, ki predstavlja življenje, je pospremljena s prigovarjanjem očeta (pa če ga pišemo z malo ali veliko začetnico), ki pa ni njegov neposredni govor, ampak spomin na njegove besede: pot, šteri si mi pokazal, je pot pozornosti, čuječnosti, pazljivosti. Ves čas jo v notranjosti spremljajo ti, kot bi bili vsakič na novo izrečeni, nasveti, in delujejo kot opora v težkih časih, kot mantra, ob kateri se lažje sooča s strahovi in bolečinami. Pot je dolgotrajna kot življenje samo in skozi življenjske neprilike gre p. s. s pesmijo, četudi se plazi kot slak ali kača po ostrem kamenju ... In vendar ohranja osredotočenost, pozornost: želi si zapomniti vsak korak, sleherno podrobnost in s pomočjo tega notranjega (po)govora ostati povezana s seboj (svojo pesmijo). Očetov jezik se skozi potovanje v p. s. spreminja v lastni jezik (pesniško govorico), in to se zdi kot edina prava popotnica, ki bo zdržala bremena tudi na potovanju, ki sega prek smrti. Nevidna prtljaga, ki jo nosimo vse življenje in ni le breme, ampak tudi poslanstvo. (Ana P)

Zastavica

Ljubica Ribić

Poslano:
15. 01. 2021 ob 09:09

uauuuuu hvalaaaaa, sem zelo vesela  

ja, zdaj pa še v kajkavskom

uauuuuu hvalaaaaa,  sem jake vesela :-)


No, šalu na stranu, hvala uredništvu što je moju pjesmu na materinjem dijalektu prepoznalo kao nešto vrijedno spomena. Radujem se svakom susretu i čitanju.

srdačan pozdrav

Ljubi

Zastavica

Jure Drljepan (JUR)

Poslano:
29. 01. 2021 ob 19:12

Zastavica

Ljubica Ribić

Poslano:
30. 01. 2021 ob 15:52

Jur,

hvala na trudu i prijevodu... lijep ti dan želim


Ljubi

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Ljubica Ribić
Napisal/a: Ljubica Ribić

Pesmi

  • 04. 12. 2020 ob 17:15
  • Prebrano 1674 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 174.58

Zastavica