za Danija

Ko pepel bo zlezel vase
in ko se škrlat razlije,
kje boš mislec, kje boš človek?
Izven besa domišlije?

Nič več mehkih grudic greha,
nič ostankov sončne fraze,
nič več zibanja v ekstazi,
nič več pesmi prve faze.

Le še mokra mrtva glava,
prazne dlesni izsušene,
črvi črni, bele tvorbe,
blaznost groze zarejene.

Temni borci v krog hitijo,
zrejo v lačno vest brezmočno.
V gnilem vetru obnemijo.
Smrt kasira brezobročno.

Lidija Brezavšček - kočijaž