Oranžen svetilnik

okoli sebe nabira izgubljene

stene v sobi imajo v svoji sredi

pogosto ljudi ki jim ni prav samota

a nič ne storijo da bi v njih

zasijala sreča

večinoma samo čakajo

in obujajo spomine

na tisti za njih vredni košček

ki se ga še danes oklepajo

in kakor noj v zaprti jajci

nočejo pogledati sveta okoli sebe

enostavno ne marajo se izleči

čeprav bi potem lahko vso življenje

držali glavo v pesku

in se delali slepega in gluhega

človek ve samo da hoče na varno

čeprav ga ta misel

mnogokrat prevara

tipam po sebi

in ugotavljam

ja spremenila sem se

morda so stene padle na tla

morda raje plavam do pristana

kot pa se oklepam v vodi

oražne luči

odidem samo ko moram

in pridem samo če sem povabljena

med iskrene ljudi

ne zahrbtne

IŽ-lev