Zunaj je turoben poznojesenski dan. Sili se k dežju, pa se zdi, kot bi se še naliv obotavljal. Si v hiši svojih starih staršev. Na varnem. Sediš na klopi za mizo in si želiš, naj vendar že kdo pride, kajti ob tebi ni nikogar. Ampak ne še... Ker je v prostoru toplo, se ti oči same od sebe zapirajo. Potem pa začutiš, kako se ti neka roka sprehodi skozi lase. Počasi, počasneje. Razmrši ti jih, kakor je to rad počel stari oče. Koža se ti naježi, ko pomisliš, da je tega dne minilo ravno deset let, kar ga ni. Skoraj istočasno zaznaš sapo na vratu. Ne mrzlo, še manj pa toplo. Ravno pravšnjo, da srh noče pominiti. Tukaj je, tukaj... Drhtiš in se presenečeno oziraš naokrog, a nikjer ne ugledaš nikogar. Kot bi vse spet izginilo v naraščajočo temotnost. Pogled se ti zvrtinči proti oknu in v vežo. Pa ne veš, je bila to le domišljija, ali resnica, od onstran so se proti tebi razlegli koraki. Tcop, tcop... Eden, mogoče dva. In zopet nič. Tišina, tišina... Nato pa nenaden cvilež. Skoraj mrliški...

Odprta vrata.
Sredi široke špranje
muckova senca.

albin