Zunaj je turoben poznojesenski dan. Sili se k dežju, pa se zdi, kot bi se še naliv obotavljal. Si v hiši svojih starih staršev. Na varnem. Sediš na klopi za mizo in si želiš, naj vendar že kdo pride, kajti ob tebi ni nikogar. Ampak ne še... Ker je v prostoru toplo, se ti oči same od sebe zapirajo. Potem pa začutiš, kako se ti neka roka sprehodi skozi lase. Počasi, počasneje. Razmrši ti jih, kakor je to rad počel stari oče. Koža se ti naježi, ko pomisliš, da je tega dne minilo ravno deset let, kar ga ni. Skoraj istočasno zaznaš sapo na vratu. Ne mrzlo, še manj pa toplo. Ravno pravšnjo, da srh noče pominiti. Tukaj je, tukaj... Drhtiš in se presenečeno oziraš naokrog, a nikjer ne ugledaš nikogar. Kot bi vse spet izginilo v naraščajočo temotnost. Pogled se ti zvrtinči proti oknu in v vežo. Pa ne veš, je bila to le domišljija, ali resnica, od onstran so se proti tebi razlegli koraki. Tcop, tcop... Eden, mogoče dva. In zopet nič. Tišina, tišina... Nato pa nenaden cvilež. Skoraj mrliški...
Odprta vrata.
Sredi široke špranje
muckova senca.
Poslano:
01. 12. 2020 ob 06:49
Spremenjeno:
01. 12. 2020 ob 07:49
Kar malo zmrazi. Doživeto napisano.
lp li
Poslano:
01. 12. 2020 ob 07:50
Spremenjeno:
01. 12. 2020 ob 08:50
izvrstno, s haikujem na koncu, PIKA.
Čestitke.
Poslano:
02. 12. 2020 ob 06:32
Spremenjeno:
02. 12. 2020 ob 07:32
Li dija in Svit,
najlepša hvala za vajina prijazna komentarja in pozorno branje.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
urednica
Poslano:
02. 12. 2020 ob 16:27
Spremenjeno:
02. 12. 2020 ob 17:27
Prepričljiv in doživet, domiselen in hkrati nevsiljiv. Dober.
Lidija,
najlepša hvala. Resnično me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!