Kadar že mislim, da je konec, se zalomi 

steblo. Veš, ura še ni odbila, samo čas 

te je izgubil, ne moreš se vrniti v bodočnost, 

pretesna je. V kaminu bi lahko žgali ostanke kave,

vse misli bi odgnali s plamenom, vse glive.

Kolikorkrat boš še videl polno luno, tolikokrat 

bo veverica pokukala v tvoje sanje; lešnik ji daj,

pa bo sešila Vidku srajčko. Še zmeraj mi gre na jok, 

ko se spomnim Vidka; tisti njegovi nežni, rumeni kodri.

Vrabčka poglej pozimi od blizu, debelušček se zdi, 

pa je peresno lahek; v naročje brezumja seda. 

Kdor postavi piko na u, je razpotegnjena podgana,

prav malo mu je mar mornarjev v Aberdeenu.

Če splava morje z ledom, če se pesem posuši,

tjulenj joče kakor Videk; bolečino priglašam. Tako

čudovite so korale, tako polipne v tankočutnosti.

Mirjam Dular