Velika rdeča pločevinasta skleda z belimi pikami                                        

je s svojim kričanjem ustrahovala jutro,                                          

da si je zatiskalo ušesa in je plitvo dihalo                                                      

in se je nož sramoval švistov, ki so ga brusili.                                 

Pokrčeni otroci so mižali in drgetali v postelji

in hoteli ubežati ječanju umazanih lesenih stopnic,

ko so ramena kot letalo zasenčila kuhinjsko okno

in je prvi rožnat kadaver zaropotal po koritu.

Obglavljen, brez dlake, s prirezanimi nogami

je odtekal v luknje skozi vodovodno napeljavo

in škropil bratom v slovo, ko je tekel mimo njih,

in kanil po svojem kupu kožuha in dolgih ušesih.

Otroci so lezli iz postelje eden za drugim, odhajali

in neslišno prihajali nazaj pod koce in blazine,

nihče ni zmogel ubiti upanja drugim in je vedel le zase,

dokler ni Slavko povedal: "Moj je bil," in si pokril obraz.

DunjaPG