ko sem se vzpenjala

po zelenih stopnicah

sem mislila

da bom segla v nebo

a so me sape vetra premetale

zasukale lučaj koraka 

in krhkost telesa oblekle

v sukno očeta in matere

močnejša od ognja

sem v sebi nosila tekočino

v kateri je plaval stenj

in močnejši od ognja bil je plamen 

da dosežem cilj

in ko so bratje posejali na njivo semena

in ko sem v brazde raztovorila težo

se je koža mojega drevesa

obarvala v zadovoljstvo

le vosek mezenja je skapan 

okoli srca

levcek