Zbujanje
Plazi se nov dan iz zore,
spal je sredi temnih grap,
v pokah se rodil iz mraka,
kjer so tlačile ga more.
Ko se stegne prek' grebenov,
tam ne vidi več ljudi,
potok teče, gozd šušti,
sliši ptice, ruk jelenov.
Prazne so poti in mesta,
volk se klati po dolini,
sraka gnezdi v tv stolpu,
igre vetra nosi cesta.
In zbudi se poten, v strahu,
zleze nad vasi in hiše,
je mar res vse, kar je sanjal?
Brska za ljudmi po prahu.
Kdo lovil bo tok sončave,
kdo slavil bo zdaj svetlobo,
s pesmijo v besedi zvonki?
Bodo pele mu le trave?
Mar ne bo več slišal smeha,
gledal ustnic v poljubu?
Kam odšlo je vse veselje?
Se bo udrla vsaka streha?
Nizko je že, skoraj spat gre
dan, ki legal je s človekom,
ko ozira se v somračje
in za okni luč uzre.
Več, vse več se jih leskeče,
razsvetljuje se dolina,
vsa mračnjava polzi v nič,
ogenj zagori buhteče.
Kdo ljudi zaprl je v mračje,
vpraša se že ves dremav,
a pomirjen leže k spanju,
plamen segel je v ozračje.
oh PI kot bi šla skozi življenje kako lepa, kako resnična, kot zna napisati samo naša Irenca
lp, M
draga Mateja, hvala, da se le zbujamo, vsak po svoje ;)
Čuvaj se <3>
Pobožajo tvoje rime, draga Irena ...
lepaaaa (*_*)
Lep dan, Marija
hvala, Marija, naj te poboža lep dan iz zdravje drži
<3>
Postapokaliptično jutro ... uh! Čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 22. 11. 2020 ob 18:21
- Prebrano 870 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 168.29