Naposled sem te, stara slika

iz mrež pozabe zdaj otél.

Enak obraz, oči, oblika.

Ob njej sem kakor otopél.

Spregledal tvojo sem lepoto,

ker njen sem hlapec zvesti bil

in glodal isto sem ogloto,

da las postal je skoraj siv.

Prelepa si! Lahko se skrije

zdaj ona, ki sem jo slavil;

ti zdaj si muza, pesem vije

namero, da bi te častil.

Že sladka bol zagrinja ude

in bije s srcem se razum.

Preteklost zdaj so vse zamude.

Le nate misli še moj um.

orfej