Včeraj sem bil tvoja majčka.
Roza, z drobnimi vzorci rožic.
Marjetic.
Dotikal sem se tvojega teleščka.
Ljubkoval sem ti ramena,
poljubljal prožen vrat,
ki se je kot klas pšenice
zibal v smeri ljubezni.
Vonjal sem kožo
tvoje ženskosti,
prebujajočo se
z mojim komaj opaznim izdihom,
saj sem želel to opojnost
zakleniti v svoje telo.
Z marjeticami sem te masiral,
kot s tisočerimi drobnimi prstki
sem polzel po tvojem hrbtu.
Tvojemu zaobljenemu trebuščku
sem namenil še posebno pozornost.
Vedel sem,
da me čutiš.
Še globoko
pod svojo kožo.
Videl sem celo metuljčke
v preletavanju tvoje vznemirjenosti.

Danes sem tvoj modrček.
Bel, čipkast, nepodložen.
Le zakaj?
Hrbtni strani, kjer je zaponka,
ne posvečam veliko pozornosti.
Osredotočim se na tvoja hribčka,
velika, pokončna.
Zato … tudi nisem podložen.
Pogled,
ki ga zavidajo tudi alpinisti.
Gladka, napeta koža.
Ko imam občutek,
da bo zdaj zdaj popustila.
Eksplodirala.
Zibajoča rapsodija popolnosti.
Moje čipke te božajo,
dražijo.
Ne želijo jih spustiti na plano.
Te preveč obožujejo.
Osredotočim se na tvoja temna,
velika kolobarja,
sredi katerih kraljujeta rožnati bradavički.
Močno nabrekli me ogrožata,
da prebijeta moje čipke.
Najbolj ti zamerim to,
ko me ob večerih odstraniš,
vržeš v košaro za umazano perilo.
Takrat jokam,
predvsem v stroju za pranje.
Pogrešam tvoje prsi.

Jutri …

jutri je dan pričakovanja.
Velike nagrade, s pridihom naslade.
Namreč …

jutri

bom
tvoje
spodnje hlačke …

Stojan Knez