Najgostejša
je senca nizkega,
razkrojena v
družbeni arhetip,
v množino.
Tako velik si
v zgodnjem dnevu,
luknjičast, vrtoglav
od svoje razsežnosti;
ne spusti
kreacije
iz rok, ne meči hrošča, letel bo.
Steklo steče,
v zvoniku odbije,
v ogledalu
si isti.
Črnega psa
ljubiš.
Poslano:
18. 11. 2020 ob 17:46
Spremenjeno:
18. 11. 2020 ob 18:47
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Foto: B. R.
Poslano:
18. 11. 2020 ob 17:47
Spremenjeno:
18. 11. 2020 ob 18:47
urednica
Poslano:
22. 11. 2020 ob 11:43
Spremenjeno:
22. 11. 2020 ob 12:43
Zelo zanimiva upodobitev senčnega ida - zelo stvarnega, pa vendar tako težko ulovljivega. Prav tako izredna kombinacija s fotografijo. Ob pesmi pozabimo, da za sence pravzaprav potrebujemo veliko sonca ...
Čestitke,
H
Poslano:
22. 11. 2020 ob 11:55
Spremenjeno:
22. 11. 2020 ob 12:55
Hvala, Helena.
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!