Objamem s šepetom razgaljenih sanj,
nemirnih trenutkov doživljaš vse manj.
V očesu zrcalim srčno vrednoto,
vpijoč pred sabo tvojo lepoto.
Rad bi odel te z makovim poljem,
obul v posebne nevidne korenine.
Povedal ti tudi v temnini,
da odšli so vsi slabi spomini.
Prinesem gorski hladen ti potok,
pred tabo položim najmehkejši mah,
da tvoja se bodo stopala,
v lepše trenutke podala.
Da v poljubu se bova združila,
veva, odkar sva se našla.
Še srca drugače bosta bila,
ljubezni sladkosti do konca le pila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Stojan Knez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!