Če si kdaj bil,

mogoče si bil,

mogoče je bilo,

mogoče prehudo,

ko si zrl v nebo,

da bi videl zvezdico,

ki nad tabo ji je hudo,

prehudo,

hudo je, hudo,

ko spoznaš v sebi solzico,

ki ji ni hudo,

ni ji prehudo,

saj vsak dan joče,

živeti noče,

noče se jokati,

a drugega ne znati,

mati z besedo: ne joči, hči!

v otroku znotraj brezno čustev prebudi,

solzica pa joče,

deklica se hoče,

da bi mati se ob njej jokala,

da nebo bi,

zvezde bi za svojo dala,

solza kruta ne bi rekla: mati, hvala!

solza ta bi se najprej jokala,

mama,

ljuba mati ne bi se jokala,

mati raje svoj obraz,

kjer zvezde so,

kjer je nebo,

mati ta obraz z dlanjo bi pokrivala,

da bi dete njeno,

njena hči spregledala vse zvezde in spoznala,

pred odhodom v nebo zašepetala: 

Mati, hvala!!!

Avelina