Dekle,

pravzaprav deklica,

ki imela črne je lase,

je vprašala me:

če greva ′ke,

kamor človeška noga ne sme,

pa vzel sem jo v roke,

šla sva ′ke,

nihče ne ve,

tam ni vzela vžigalic,

ni vzela vigalice,

saj nobena punčka tega delati ne sme,

zato je vzela vžigalnik,

uporabila svoj ukazovalnik,

nekaj je naredila,

skupaj sva se malo nakadila,

potem pa ona je uporabila,

svoj slabšalnik,

da sem svojo glavo z lasmi in ušesi vtaknil v umivalnik,

dekle si nadelo diadem,

ni se oziralo name,

na moj problem,

ker vem,

da o tem ničesar ne vem,

o deklici in utvarah,

o grozljivkah in polomljenih omarah,

o podrti pasji koči,

ki sameva že 5 let,

razen ponoči,

ko dekle za mrežo skoči,

a za tisto je ogrado,

trgovina z robo mlado,

tam garajo cele dneve,

da lahko upravljajo dileme,

sam pa ob dekletu iščem le užitek,

nek trenutek,

ko ne bom samo odbitek,

punca meni je osnutek.

Punca moja poje in igra,

poje ona rada stoje,

igra igre,

ki igrat se jih ne sme,

obožuje strgane rokave,

rada ima tudi doktorje brez repa in glave,

rada ona zavije v.......

rada si privije nočno glasbo,

ob kateri dere se in glasno komentira,

mojo brazdo na komolcu,

ona, punca moja,

poleg mene vegetira,

na vegeti je,

mogoče,

tega pa priznati noče,

ves čas trmoglavi, joče,

da samo vžigalnik joče,

da bi rada samo ogenj,

sicer se razpoči boben,

boben pa je pesmica,

ki na drugi strani mreže se konča,

deklica pa v pesjaku z usodo se igra.

Avelina