Mirno se prestopam s kakavom v roki,
ne slutim, ne cenim miru
ki še zadnjič mi nežno boža prsi.
Spodrsnem in zlijem vse po ravnih tleh,
preden se zavem bežim za življenje
pred steklenimi očmi
ki mi želijo škodovati.
Pred očmi,
katerih potrditev iščem celotno življenje.
Iščem jo med udarci in žaljivkami,
med strahom in tesnobo
in sebe krivim,
saj padam na ravnih tleh.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!