Zasopli koraki,

z bolečino v desnem kolenu,

se ustavijo na zlizanih stopnicah.

Glasen vzdih olajšanja.

Ne usede se.

Težko je vstati.

Odloži plastično vrečko,

okus postane čebule,

brezizraznost dneva.

Otekle narti reši iz primeža

paščkov ponošenih sandal.

S prepoteno majico si obriše

pot na obrazu.

Nasloni se na zid.

Razširi roke.

V enakomernem ritmu

podrsava po hrapavem,

hladnem kamnu.

Mrmranje zavibrira po kosteh.

Zbudijo se sence,

ovite v vijoličast vonj sivke.

Prisluškuje zgodbam

brez besed.

V razpoke oči

se spustijo zvezde.

Lahko gre naprej.

V praznino.

nada pecavar