Dolgo že obstajaš,
a se sploh ne spomnim od kdaj.

Ves ta čas hočeš vsaj okušek mene,
visoko zakopane gozdove
in toliko zemlje,
da je trenutek kasneje nimam niti za prgišče.

Zato te prosim, zvečer si navleči nase
svetlo svetli plet slutnje
ter končno odkleni sledove moje ihtave pokrajine.

Nato pa ostani.

Kajti, če me zapustiš prezgodaj,
bova oba zgolj še šum, ali največ morda glas,

toda nikdar - cela beseda.

albin