Prišla je v pelc montlu,

od daleč,

od nekod,

kjer živijo samo mrtveci,

mrtveci,

nato ga je vprašala,

če je simpatična,

če je mrtva,

če je bleda,

če ga lahko le gleda,

ta hudičev..........pelc,

on pa ni rekel besede,

ni se nasmejal,

ni niti trznil,

ni se zdrznil ob tem pelcu,

simatičnem,

patetičnem,

živem in mrtvem,

ona pa je vzela krzno,

z njim potešila svojo fiziko,

svoj odbiti pogum,

rogove,

kopita,

gosto grivo,

sivo in mrtvo,

živo,

na njenih očeh,

na očeh zverine iz divjine pa je pisalo,

da je simpatična,

elitna,

mrtva v svojem luksuzu,

polna življenja,

polna mizerije v pelcu,

ki ga vsak v prtljažnik skrije,

ko v deželo sanj zavije,

kjer krvave roke si umije, 

ona pa se sklanja,

priklanja,

na poti do klanja,

ki ga le sanja.

Avelina