Ljubim oktober. Oktobra je več vetra in dežja. Dnevi so pogosto oblačni. Rumeno listje šelesti pod nogami, odpadanje listja pa prinaša mir in tolažbo srcu.

Včeraj je bilo vetrovno, danes je deževalo. Do večera je bilo zelo tiho. Iz razgrete zemlje, ki je prihajala, in njen vlažni vonj, so se zadrževali v mojem dihu.

Na večer se je temperatura znižala; ohladil sem se na balkonu. Zatem je odšel v svojo prijetno sobo.

Moja prijetna soba je imela dolgo in veliko polico za knjige. Približal sem se ji in razmišljal, kaj naj bi delal. Nisem bil pristaš branja. Bolela me je glava, srce pa mi je bilo. Knjiga verjetno ne bo pomagala v tej situaciji.

Ko sem sedel na stol sem se ponovno spomnil, da Nafisa ni prišla po knjigo.

Markezovo »Sto let samote« vzela je točno pred desetimi dnevi. Od takrat je nisem videl.

Polagoma se je glavobol poslabševal. Použil sem zdravilo in popil sveže skuhano grenko kavo.

Po tem sem začel hoditi naprej, nazaj, po sobi ...

… v koči onkraj ulice je živela stara Rusinja. Umrla je pred dvema mesecema, a Nafisa se je preselila z družino v zapuščeno stanovanje. Starkin sin jim je prodal staro hišo. Nafisin oče je bil vojno lice, delal je v vojaškem delu mesta, ona pa je v šoli predavala angleščino.

Gotovo je slišala od soseda, da imam osebno knjižnico. Sama ni nikoli vprašala za njo. Kadar sva se srečala je z glavo le pokimala v znak pozdrava, ne da bi kaj rekla, verjetno je bilo nerodno nekaj prositi.

- Ali lahko preberem malo iz vaših knjig?

Vprašala je, nenadoma, pred mojim stanovanjem.

Najprej sem bil presenečen. Nihče me tukaj ni vprašal za knjige. Kljub temu sem jo povabil notri.

Imaš toliko knjig!

Razgledala se je po moji knjižnici in bila je srečna kot otrok. Stal sem pred oknom v tišini, medtem,  ko sem pritiskal cigareto na ustnice. Nisem hotel, da bi ji odgovoril. Mislil sem, da bo potem postavljala še več vprašanj. Nikoli nisem odgovarjal, če sem kadil.

- Si lahko sposodim knjigo Jacka London?

Prikimal sem, vdihnil dim cigarete in ji obrnil hrbet. Nafisa je vzela knjigo in se mi od srca zahvalila.

- Srčna hvala! Prebrala bom hitro!

Njena prva knjiga je bila Martina Eden. Od takrat me je začela obiskovati vsake tri do štiri dni.

Komaj sva se pogovarjala, bilo ji je nerodno, še posebej, ko je zaznala, da ji ne polagam pozornosti.

Ko je opazila, kako ravnodušno kadim ob oknu, previdno je položila knjigo na polico, vzela je kar je rabila in odšla.

S časom je to postala navada. Zadnjikrat pa je bilo drugače. Ne vem zakaj. Tokrat nisem kadil pred oknom. Nasprotno, sedel sem v fotelju in nisem odmaknil pogleda od nje. Niti ona se ni odločila, odide, ko bo odložila knjigo. Stala je pred polico dlje časa kot ponavadi, kakor, da se ne more odločiti. Po dolgem premoru je pograbila Markezov »Sto let samote« in z zanimanjem je pogledala sredi sobe.

- Izgleda, da radi berete svetovno književnost?

Vprašal sem jo, medtem, ko sem jo gledal pozorno.

Ko je ujela moj pogled, pordečela je kot pesa.

»Da, pogosto berem svetovno književnost«, odgovorila je, zadrževala prisebnost in nadaljevala, z obračanjem listov knjige.

Mogoče ni bila privlačna. Vendar njeno spoštljivo obnašanje, tekoče gibanje, mirno samozaupanje in istočasno žeja po življenju, ki ji je bleščala v očeh so bile posebno privlačne.

- Ste prebrali vse te knjige?

»Skoraj«, sem rekel, ko sem gledal v omaro.

»zavidam vam«, ko je zapirala knjigo in odšla .

- želite skodelico kave?

Sem vprašal naenkrat, medtem ko sem vstal in je ona prispela do praga.

- Danes je pravi čas za kavo.

Nafisa je pogledala skozi odprto okno.

»No, če to za vas ni problem ….« je rekla sramežljivo. 

- Je potreben sladkor ali ne?

- Naj bo brez sladkorja.

Zaradi kave sem pozabil na svojo nedružabnost in sramežljivost. Navdušen sem ji govoril o knjigah katere je prebrala  in o svojih najljubših pisateljih. Z zanimanjem in pozornostjo me je poslušala. Ko je prišla na vrsto ona, je govorila z nič manjšim veseljem in navdušenjem. Medtem, ko sem jo poslušal, sem doumel, da me je navdušil človek katerega pogled je bil enak mojemu kot dve kaplji vode in končno sem občutil sladko zadovoljstvo, ki  mi je manjkalo med dolgimi leti življenja.

Ko je odšla sem bil ponovno sam s knjigami. Kot vedno. Močno sem se zmotil, ko sem pričakoval, da bo moje srce navajeno samote, da bo ponovno začelo tiho biti s svojimi dolgočasnimi zvoki.

Prvič sem se počutil globoko osamljen, občutil sem polnost tega temnega počutja med štirimi zidovi.

Ko sem drugega dne odšel iz hiše, sem slučajno na ulici srečal Nafiso. Z njo je bila njena sestra, ki šla v šolo. Kot vedno, pozdravil sem jo, potem smo v tišini odšli do avtobusne postaje. 

Želel sem, da bi govoril, potem pa sem si premislil. Mogoče bi se sramovala zaradi ljudi okoli nje.

Na avtobusni postaji sem ujel taxi, ona pa je odšla v avtobus. Spotoma sem se spomnil knjige, ki si jo je zadnjič sposodila. Takrat sem se vprašal ali jo bo hitro prebrala.

Na koncu sem mislil, da bo uspela.

Minili so štirje dnevi brez sporočila. Petega dne je Nafisina odsotnost istisnilo je duševni mir iz moje duše.

Šestega dne, kar je nasprotno z mojo dušo, postal sem zelo nervozen.

Sedmega dne, ko sem  kadil ob oknu kakor ponavadi, da je nemogoče, da ne prebrala to knjigo Markeza tekom enega tedna in ta zaključek me je pomiril.

Včeraj se mi je poslabšalo stanje uma, zaradi česar nisem mogel, da se zberem na delo o zavarovalnem društvu. Nisem si predstavljal kako je mogoče, da tako dolgo berete izposojeno knjigo, ki šteje 386 strani in ves čas sem razmišljal o tem. 

Ostale vsiljene misli so se mi mešale po glavi. Verjetno, Nafisa, ni imela časa, da bi knjigo prebrala,

sem si rekel.

Po minuti sem pomislil, da ji knjiga ni bila všeč in je nanjo enostavno pozabila, in ni jo vrnila.

Večina mojih kolegov branje knjig ni zanimalo izjemoma Feruze Anvarovne iz oddelka za upravljanje tveganji. Stara je bilo okoli petintrideset let – bila je odkritosrčna in zelo pametna ženska. Med odmorom sem si želel, da jo vprašam za to knjigo Markeza, ki mi je okupirala ves um.

- Feruza Anvarovna, ki je vstopila: »Vas lahko nekaj vprašam?«

Razvrščala je kupe papirja na mizi.

- Seveda, Humaiun.

- Koliko dni bi brala knjigo s 386 stranmi?

Feruza Anvarovna je pomislila.

- Odvisno je za katero knjigo gre. Če se mi zazdi, bi brala sedem dni. Če pa ne, je ne bom prebrala niti v enem mesecu.

Pozneje, sem se obrnil k enemu svojih bralcev z istim vprašanjem.

»Če poskusim jo bom prebral v 14 dneh«, je rekel premišljajoč.

Na poti domov, zastavil sem to vprašanje taksistu.

»Iskreno pa me ne zanima branje knjig«, je dodal, režeč se v vzvratno ogledalo.

Ko se vračam domov, sem stal v hodniku, naslonjen na zid, ne da bi vstopil. To je imelo osnoven namen: če me Nafisa vidi s svojega okna, verjetno bo prišla zamenjati knjigo. 

Tam sem stal 20 minut. Ampak na vrata ni potrkalo. Razočaran, sem segel v hlačni žep in izvlekel škatlo cigaret. Škatla je bila skoraj prazna. K sreči je tam čakala zadnja cigareta.

Pomagala mi je, da počasi odvrnem pozornost: odšel sem do police in izvlekel neke knjige. Ena je imela 254, druga 183, tretja pa 124 strani. Tretjo sem pustil, a ostali dve sem vrnil na polico.

Ko sem pregledoval knjigo od začetka do konca, sem se odločil, da jo priporočim Nafisi 

naslednjič …

… ko sem postopal po sobi, sem hitro utrudil noge. Zavalil sem se na stol. Bolečina v glavi je pričela popuščati potem, ko sem zaužil tableto. Ampak moje srce je še naprej razbijalo kot noro.

Naslonil sem glavo na rob stola, za trenutek zaprl oči. Pred očmi mi je lebdel Nafisin lik.

Potem sem ugotovil, da so nelagodje, nervoza, slaba volja teh zadnjih desetih dni posledica čakanja.

Od otroških let naprej sem navajen, da ne pričakujem ničesar in nikogar, veselil sem se srečanja z njo kot ničesar drugega. Veselil sem se kdaj bo spet prišla k meni, da bi se pogovarjala in bo njen prijeten glas napolnil sobo. Zakaj bi si lagal? Sicer pa ni bila pomembno  koliko časa traja branje Markezove knjige.

Ko sem spoznal dejstvo, naenkrat sem se zasmejal. Moj smeh je bil poln bolečine, hrepenenja in žalosti. Nadaljeval sem s smehom. Postajal sem vse bolj glasen. V tem trenutku sem zaslišal trkanje na vrata. Sprva nisem bil pozoren. V tem je nekdo ponovno potrkal. Pred tem, ko sem odprl, sem si zapel srajco in popravil kravato.

Potem sem odprl vrata. Nafisa je bila na pragu s knjigo v rokah.

»komaj sem dokončala«, je rekla in se poskusila nasmehniti, medtem, ko je pokazala knjigo v roki.

- Markez me je oznojil z naporom …

Кристина Анастасия Верас Брзин