Srkam svetlobo

oblakov nad meglo,

giba, ki širi prostor,

dojenčka, ki se stopi z bradavico.

Srkam svetlobo.

Da bom zdrobila

z vlažnim mahom obrasel kamen,                   

v katerega sem vklesala žalostinke.

Zavlekla se bom v razpoke

in vrtala vanje s kriki.

Grizla bom in drobila.

Vztrajno in goreče.

Kamen se bo lomil in razpadal.

Preslišala bom njegovo ječanje.

Zmlela ga bom v pesek                                                               

in prepustila vetru,

da ga odnese k deroči reki.                                                        
                                                                     
                                                                     
Srkam svetlobo.

Vse manj sem kamen.

nada pecavar