Tam,

kjer sta ponedeljek in torek brata,

so se počasi odprla vrata.

Bila je sestra moja,

ime naj bi bi bilo Zoja.

Pod nogavičko je imela dva "zavitka",

malo višje pa se je zrcalila njena ritka.

Zoja je segla do roba hlač,

se zmedla in vzela odpirač.

Šla je,

tekla v hladilnik,

zdrsnilo je,

padla Zoja na štedilnik.

Zoja bridek konec sama je čakala,

televizija se je prižgala,

zli duhovi so ji govorili,

z govorom povsem jo umirili.

Skala se spremenila v železo rjavo,

padlo z odra,

pokadilo "travo".

V travi so vijolice cvetele,

skupaj z mlado Zojo hvalnice so pele.

Zojo je zazeblo v ušesa,

mrak ji je "sijal" na drugo stran,

kjer drevesa starala so bila vsak drugi dan.

Zoja izklopila je ta vražji TV aparat,

zmedeno stopila je do "nekih" vrat.

Brat jo gledal v krvavo je oko,

vprašal je: Tamala, mar ti ni slabo?

Zoja zajeclja: Ti, res zelo mi je slabo.......

Zoja stekla je v svojo luknjico,

torek se je luknjici približal,

pa pokleknil,

čakal,

čakal,

mižal.

Avelina