Na dan polne lune

si ji razprl boke.

Po dolgem, napornem potovanju

si se znašel med njima,

med avokadi, mandljevci

in  pršenjem meglic.

In ona. Še vedno je vsa tvoja.

Cvetoče, sočne dojke so

topla, sladka ebenovina

polna zemlje in sonca.

V njenih gibih se ziblješ,

zaspiš v njen glas.

In on. Nosi te od rojstva,

ko si v presenečene roke,

dišeče po boru v vetru, vtisnil prvi dih.

Še vedno  so varne,

ko te naslonijo ob koščene prsi.

Sesaš in sesaš, a samo slan pot.

Kamni so črni

 in cesta neskončna vijuga.                     

Morje se ne loči od neba.

Pletejo se nedoumljivi vzorci

in vprašanja,

ki še nimajo odgovora.

nada pecavar