Mal sem utrujen, ne za v smeti.

To je dobro povedati, na karton, če slučajno zaspati ne da se izogniti. 

Dobro je znati pisati. Karton nima ušes v ustih. Oziroma ust v uhljih ... Kako že, zdaj vem samo še

 to-da ima ušesa. 

Ne vem kako je tisto z usti, 

pravzaprav-

Skratka

Uživam v poštenju, kot bralec. Le tako naprej. 

A pazi, Morda prideš do pod viadukta.

kaj šele aquadukta, to bo veselja

Lepa beseda išče lepa mesta. 

omamljajoč napitek

empatije

in trenutka

Kojn travo je,

včasih je dano človeku priti do roba in malo pogledat čez ...

eni pravijo, da je v tem nekaj dobrega, meni se pa zdi, da za nič ni dobro,

le za rane in obliže.

Se bom držala tvojega nasveta in se izogibala viaduktov in ostalih duktov.

Hvala. :)

Lp

igorj,

hvala, me veseli, recimo. ;)

le ne.

tako sem mislil.

v indoneziji naprimer bisere v tikajo kot smeti, izbrane delce,  žive ostrige.

huda genetika, ali vsaj mikroskopizem in doktorska natančnost je zahtevana.

počasi čez robove.

res mi je mar. tako da se popravljam. ne divjaj. recimo le to. pot gre naprej. na njej ne bo strahu !

saj imamo edino srce

Ti pa le pojdi, tudi pod ciljaduktom je nebo, ki vse pokriva;)

Pravijo, da ne bisere pred svinje, 

pa je tudi to, kakor vzameš, pa čeprav so iz smeti in solz nastali,

pa nobenega srca ni zaznati, dokler... 

Ne divjam, nikoli ... razen, ko hitro hodim. :)

lepo.

hitreje v preped kot prosti pad itak ne gre ;)

a potem tisto niso špilal frnikul tam  na enem atriju svinjaka. meni so bile simpatične, svinje v igri sobode. tudi govora ni bilo pričakovanega kot hruljenje,

oči so iskrile. tudi sam sem morda kaj hranil, dokler nisem sam razbil, štorast pa sem.

danes pa raje prej iz rok, ker sicer, polomilo se tako ali tako bo. kar ni tako nujno, je pa lažje, če ne hodiš po svetu kot kak kramar