Oprano jutro šepajoče šepeta
še znane spomine.
V možganskih vijugah resignira
ponavljajoč refren za malo srca.
Lakota lomi praznino odmeva
polnočnega klošarja.
Korak v lužo z rumenim dežnikom
še ujame žarek otroškega nasmeha.
Ptica poje vsakdanje levite.
med listjem brezčasja.
Grom se groteskno zasmeje v nemo tišino,
ko kaplja zdrsi po licu dežnika.
-----------------------------------------
Polnočni klošar se je ustavil,
podelil z mano zadnji čik,
pod mostom posteljo pripravil,
za zadnji sen, veselo mi nazdravil.
Je hlad odšel ...
le zvezde še žarijo.
Poslano:
22. 10. 2020 ob 22:44
Spremenjeno:
23. 10. 2020 ob 12:47
Mal sem utrujen, ne za v smeti.
To je dobro povedati, na karton, če slučajno zaspati ne da se izogniti.
Dobro je znati pisati. Karton nima ušes v ustih. Oziroma ust v uhljih ... Kako že, zdaj vem samo še
to-da ima ušesa.
Ne vem kako je tisto z usti,
pravzaprav-
Skratka
Uživam v poštenju, kot bralec. Le tako naprej.
A pazi, Morda prideš do pod viadukta.
kaj šele aquadukta, to bo veselja
Lepa beseda išče lepa mesta.
Poslano:
23. 10. 2020 ob 08:07
Spremenjeno:
23. 10. 2020 ob 10:07
omamljajoč napitek
empatije
in trenutka
Poslano:
23. 10. 2020 ob 13:19
Spremenjeno:
23. 10. 2020 ob 15:19
Kojn travo je,
včasih je dano človeku priti do roba in malo pogledat čez ...
eni pravijo, da je v tem nekaj dobrega, meni se pa zdi, da za nič ni dobro,
le za rane in obliže.
Se bom držala tvojega nasveta in se izogibala viaduktov in ostalih duktov.
Hvala. :)
Lp
igorj,
hvala, me veseli, recimo. ;)
Poslano:
23. 10. 2020 ob 13:24
Spremenjeno:
23. 10. 2020 ob 15:26
le ne.
tako sem mislil.
v indoneziji naprimer bisere v tikajo kot smeti, izbrane delce, žive ostrige.
huda genetika, ali vsaj mikroskopizem in doktorska natančnost je zahtevana.
počasi čez robove.
res mi je mar. tako da se popravljam. ne divjaj. recimo le to. pot gre naprej. na njej ne bo strahu !
saj imamo edino srce
Ti pa le pojdi, tudi pod ciljaduktom je nebo, ki vse pokriva;)
Poslano:
23. 10. 2020 ob 14:02
Spremenjeno:
23. 10. 2020 ob 16:02
Pravijo, da ne bisere pred svinje,
pa je tudi to, kakor vzameš, pa čeprav so iz smeti in solz nastali,
pa nobenega srca ni zaznati, dokler...
Ne divjam, nikoli ... razen, ko hitro hodim. :)
Poslano:
23. 10. 2020 ob 14:56
Spremenjeno:
23. 10. 2020 ob 16:58
lepo.
hitreje v preped kot prosti pad itak ne gre ;)
a potem tisto niso špilal frnikul tam na enem atriju svinjaka. meni so bile simpatične, svinje v igri sobode. tudi govora ni bilo pričakovanega kot hruljenje,
oči so iskrile. tudi sam sem morda kaj hranil, dokler nisem sam razbil, štorast pa sem.
danes pa raje prej iz rok, ker sicer, polomilo se tako ali tako bo. kar ni tako nujno, je pa lažje, če ne hodiš po svetu kot kak kramar
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela - briar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!