Poglejte ga, norca, naslonjenega na drevo,

katerega nihče ne pozna, ker res je tako nenavadno,

čudne rasti in tuje.

Deblo se čisto na dnu vzpenja skoraj normalno navpično,
potem vodoravno

in nato poševno.

Moti parkiranje pred trgovinico. Kdo ve od kod se je priteplo

njegovo seme. Zasadil ga gotovo ni nihče namenoma,

nobenega sadu ni od njega, nobenega rezultata.

Vedno bolj razmišljajo, da bi ga obsekali,

norec pa sloni na njem, dobiva asociacije

in primerja sebe z drevesom

ter opazuje veseljaško družbo, ki se je zbrala pred trgovino,

da bi si izmenjali praznino, kakor jo on vidi,

praznino, ki je tako prazna, da ni nobene tesnobe,

ko se krog praznine oži – le neka čudna, srečna bebasta bližina ljudi,

ki so se naključno zbližali po ključih medsebojne privlačnosti

njihovih višjih teles in temu prilagodili svoje

miselne predstave o drug drugem.

Norcu gre na smeh, ko pomišlja, kako redko je razumevanje

med povsem različnimi ljudmi.

Smeji se na videz brez razloga, in res je videti kot bebček,

in ve, da so vse njegove misli o drugih morda
le prividi domišljije, uteha, da je videti kot drevo.

Dovolj, ali pa preveč jim je bilo, da so ga enkrat samkrat pogledali

in že jim je bilo jasno vse o njem,

takoj se jim je zdelo, da se ga od nekod spomnijo,

znan bi jim bil, četudi bi ga prvič videli,

in tudi on se zave, da je naletel na simptom

svoje zaznamovane pozicije, da njega vsi poznajo, medtem ko on nikogar.

In vsi mislijo, da ga vidijo bolje, kot se sam,

toda nikomur od njih, ki se mu smejijo v obraz

in ga zrejo kakor predmet (čeprav se vidi, da ni navdušen),

nikomur se ne zdi vredno, da bi z njim izmenjal besedo,

noben v njem ne sluti misli, ki jim v resnici

ne bi mogel slediti.

Lažje si je med seboj štirinožno ovohavati višja telesa,

kakor sprehajati se po svetu s prostornim nahrbtnikom sanj.

Predstavljajmo si – ignoranca je popolna, gladka kot kamni

v gorskih rekah – brez sovraštva in jeze,

le z veliko očmi zavijajočega posmeha.

Kakor norec nikogar ne zanima, tako tudi njemu ni do tega

da bi skušal prodreti v to praznino -

da bi med njimi iskal ali čakal na kakšno misel, ki ni ploščata,

kakšen brezosladni izraz, ki izda človeka, ki je za hip izginil

in zaslutil nekaj več.

Srečko Luštrek