Bil je človek.

Rekli so,

da je bil napačen,

a nosil je krasen gvant,

narejen po napačni meri,

ki jo je uravnaval med vožnjo s svojo limuzino,

posušena limona,

izsušena zenica,

tip pa se je smejal in gledal preko.....

drugih.

Bil je v svoji hiši.

V nikogaršnji hiši.

V njegovi sobi je bila le luč.

V luči malo svetlobe.

V kopalnici kaplja vode.

Mož se je gugal na stolu,

v ritmu ničesar.

Njegova mati,

stara,

obubožana,

bolna in v močeh opešana,

je sedela na starem fotelju,

na stari sliki,

obdani s kompaktnim fosilom,

za njim pa zvezdica in križ, 

mož pa je po tleh risal sedmice,

po stenah sedmice,

po stropu sedmice,

a resnice so ga pahnile v vice,

brez napak,

brez gorja,

brez gvanta in kravate,

brez okna in brez razbitin,

saj ostale so samo napake,

dva moža in usedlina,

kisla,

grenka kot izbrana sorta vina.

Avelina