skrivajo zamolčana vprašanja.

Dokler je tako, ohranjam iluzijo,

da so odgovori na voljo.

Zborovodja je užaljen,

meni pa je žal viseče,

zlomljene taktirke.

Ni lahko se ogniti živčnosti,

ki jo slišim, vidim in voham,

ko buči v ušesih, trese roke

in meša postani zrak.

Nekoč sem že bila tu,

večkrat pravzaprav

in vsakič je drugače,

predvidevam pa, da je mrtvim vseeno.

Sodili mi bodo v nekem drugem času,

kot tudi jaz sodim njim, ki so bili,

nekateri polni napak, drugi moralni pokončneži,

čudno, slednjih se ne spomnim najbolje,

tako dušeči so, kot zrak, ki stoji

in ne diši po ničemer.

Ne mudi se mi priti tja,

a kaj, če pri zbiranju senc zamudim

in bom na vrsti prej?

arabela - briar