Tvoji lasje plapolajo v vetru,
tako svilnati so na dotik,
tvoje oči so globje od oceana
in se lesketajo bolj kot sončni žarki
kadarkoli sem s teboj se čutim popolno,
ko te ni je povsod praznina
upam, da se še kdaj vidiva
kot sva se tisti poletni dan, ki je prešel v noč
in naju odpeljal daleč proč, daleč stran od obupa in skrbi
tja kjer klasje valovi, kjer jasminov vonj se širi, zato upam, da se enkrat dobiva-tam nekje med morjem, nebom in zemljo.

Leo Levcek