"Ležim v siju novih misli. Na lastnem pogrebu me omamlja lahkoten otroški smeh.

Krsta dvosobnega stanovanja se odpre. Ujela sem se le v preporod."

(Jezusov pogreb se z vstajenjem dobro konča)

Čestitke.

Nam, v staji, pa simbolika trepetejočih ni mila, za boga kot kavelj, kot dimljena šunka=

je. Torej prepih. Všeč mi je gabarit upodobljen.

4odstavki in ena oseba. Zelo modro.prepričljivo.

Ker s pesmijo celimo preteklost se v žlobodranje ne bi ulegel. Plavamo vsi. 

Vsekakor, nekdo mora biti znotraj, saj tako iz mesta ve, da je obod viden in čuten v vsej notranjosti. Zunanjost je ne obvladljiva iz istega mesta; z jazom. 

Jezus nima ključa, itak pa vsi na klju(nč)ki visijo in bulijo, da niti snopa svetlobe v notranjost ne utegnejo dovoliti. 

Ne nosimo imen. Ujetniki. 

O sončnih celicah, kritini ipd je lepo razmišljati. 

Nemudoma vsaj lepše kot rjaste cveke mrtvemu ruvat (nazaj not?) . 

Ne naslonim se na nobenega od štirih robov dvigajočih se v višino doma. 

Inri če T se lahko začne jesti iz katerekoli smeri

Llp. 

Kojn

peta stena, wuaw.

kot preseženo notranje stanje (kjer je jaz četrta stena, normalno povsem ni, da imajo po pravilih sod vsi objekti v pritličje, torej odprtino, vhod, okno, kar odprta vrata. Ne primer - simbolično so, naprimer nekatere javne zgradbe na stežaj zaprte. Le kaj se notri dogaja; centralne dejavunosti?  Iz še enkrat več, koraki niso daleč) Peta, stena / tla se uležejo ...

po prsti h

tri res ostanejo in prav je tako, tudi drug(d)im.

Ta pesem je lepša kot bazen podoben oceanu.

resnična, z besedo

si postala

sestra.

za polkncami zapuščenih so lahko da osja gnezda?

tudi to si nam pokazala,

jst* pa mislim, da so navadne muhe, kdaj pa kdaj, da je vsaj hec

na livadi . Ne gledam tem obrazov, pa zato ne vidim prog (na njihovih;)

S štirimi se priklanjam

(peta steza je za pleszalce)

Hvala za spodbudo pri spremembi naslova.

Za štirimi stenami se marsikdaj dogaja. Prihajajo na plano obrazi, ki jih v javnosti (večinoma) ni. Ne vem, zakaj je nekaterim pomembneje javno mnenje množice od tistih, s katerimi si štiri stene delijo. Nekaterim, pravim. Te stavke bom končala tu, ker tod nastopi primerjanje in morda tudi (krivično) obsojanje.

Kdaj pa kdaj so stene doma naše pribežališče, zatočišče. V nekaterih primerih utesnjujejo, razdvajajo. V tretjem primeru so le simbolika navidezne ujetosti, ki popušča, ko se stene jaza razblinijo. Takrat postanemo nekdo drug. Postanemo "nekdo", po katerem smo hrepeneli. S ponovnim rojstvom se prične naš preporod.

Živimo v iluziji, ki jo iz dneva v dan barvamo, oblikujemo in preoblikujemo. Žal je za nekatere realnost resnično kruta in zato te iluzije ne priznavajo, ker se jim gre za golo preživetje. Razumljivo.

Pa vendar ... V pesmi ostajam optimist, ko doživim lastno smrt. Sprejmem spremembo in sprejmem izhod iz štirih sten, ki so le navidezna ločnica.

Pozdravčki, Kojn! :)

pozzzdravč kiii h a

Zdej grem pa po rdečo rutko in modro kapico, da ti lahko sežem  v roko.

ker tole je za dol past ;)

ne kopito, sssaka čast

Pozdravček, Tina,

tudi mene je pesem prevzela.

Prosim, spremeni sičnike / šumnike, da se bo dalo brati. In pa: popokam okvir svojega telesa; sesam bit svojega duha.

Lp, Ana

Čau, Ana! :)

Me veseli, da je tako. Popravljeno. Tokrat sem pisala preko telefona, zato tudi sičnikov in šumnikov ni bilo. Sedaj je nared.

Pozdravčki,

Tina

Klavstrofobična pesem (čisto tako se počutimo v teh časih), ki pa se (nisem se še odločila, če je to za pesem dobro) na koncu odpre (za bralce pa prav gotovo), čestitke,

lp, Ana

Hvala, Ana. Moram priznati, da se na pesem.si učim in mi je prav lepo.

Pozdravčki,

Tina