Imeti življenje je, kot imeti svoj avto.

Gre kamor ga usmerjaš z volanom in tako hitro kot pritiskaš na gas.

Lahko premzaš in greš bolj počasi in uživaš v mirni vožnji, lahko noriš.

Prestavljaš prestave, se izogibaš nevarnosti, lahko se zgodi katastrofa.

Tako je imeti življenje. Lahko ga živiš umirjeno, lahko noriš od burne hitrosti

in takšnih premikov, ki povzročajo slabo počutje in so nelagodni.

Mnogo voženj je že za mano z avtom in tudi brez.

Zdaj hodim bolj umirjeno in nikakor ne živim vihravo, da me ne

boli glavo in ves trup. Često upočasnim korak, pogledam previdno

in ne mudi se mi, tudi če ni ravno obilice časa. Ko od daleč srečam

koga ne prijemljem za mobitel in se ne delam da imam pomemben

pogovor, kot to nekateri radi delajo. Grem samo umirjeno mimo.

Tako vozim, moj avto je moje telo in moj um moj plin, počasi napredujem,

prav ne prehitevam svojega obstoja. Mir je največ vreden.

IŽ-lev