
Z žerjavico
sem si izmil obraz
a se nisem prebudil
Ogledalo je le še
nekakšen števec
in ne pove nič
Pod večer
se kot vedno pošljem
da te izkopljem
Da spet spregovoriva
in odideva nekam
kamorkoli
Neizževet trepetajoč
se odmakne prelevi
v star koledar
še en dan
In tako teče čas, ki ga ne šteje le koledar, ampak tudi ogledalo ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana ,
lp, Henrik
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Henrik Korpnik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!