
bezglasjem srebrenim
brijeg bez sjenki
ustaklio oči
suhe mu vodene žile
tiho
sklopljenim grudima
dovršile krajolik
kako do tebe
sa omamljenim zaboravom
kako s mislima lahora
niz brijeg
niz žuto klasje
u kojem žudnja
usnule djece
ogrlice sunca
sanja
Pokrajina, ki odnaša pozabo in vetrič, ki prinaša spomin ... čestitke,
lp, Ana
Hvala na podčrtanki, Ana.
Pozdrav iz SA:)
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!