ni še čas
da si nadenem temen pajčolan
kot gorska vas
s hladnimi pečmi udrtjem streh

oči se pasejo od sočnih juter v mehek mrak
roke zajemajo deževe kaplje vozle vetra
posluša nemo pesem zemlje mi korak
oblečem se v pramene sonca ki jih češejo drevesa
in koža se pod kožo tleča vname

ko se amor brez loka zame
med letom nizkim in z ramena trudi
izpulil rad bi zadnjo puščico zarito v grudi
a mu ne gre
ne more se izuvati
kar zraščeno je in sprijeto

sem slišala ga davi
ko gledal je v žuljave dlani
in se pridušal - o prekleto

pi - irena p.