Ima me da bi legla na travo

ko sije sonce in tišina poje

takrat bi bila bližje naravi

a ni mogoče ker oči so odprte

in mimoidoči so kot prikriti policaji

hodijo in gledajo in ponavljajo v govorjenju

tisto kar vidijo oči in tisto kar mislijo

že od pamtiveka prežvečena tema

ki se zlepa ne konča

zato hodim pokonci

gledam kot paznik samega sebe

počnem kar počnejo drugi

a na koncu opazim da mi je zmanjkalo vsebine

tistih pristnih dogodkov ki se razlikujejo od večine

tako imam včasih občutek kot da sem v gneči na Japonskem

hodim in gledam kakor da sem na normo

v resnici se nič ne dogaja

le čas leze naprej in sem del tega krdela

tako potujem skozi življenje

vzporedno in enako drugim sopihajočim

IŽ-lev