Eh, te moje sosede.

Recimo, tale M.

Ful se šminka, kadar gre ven.
Ne gre pogosto,
ko pa gre, se pa namala.
Ni je barve, da je ne bi dala gor.

Ej, če bi bila dedec, bi rekla:
boli-me-kurac.
ampak jaz ne govorim grdo.
Sama v sebi gotovo ne.


Prikaže se s soncem, ko dežuje, smešno!
V bistvu je pa tale M.
(bom kar povedala, danes sem
taprave volje):

Vreča varljivih barv nesinhroniziranih utvar.
Delček zagarantirano približujočega se konca čokoladnih sanj.
Prekleti lok nad zakritim žrelom brezna.
Usihajoča pobarvanost nedoločljivega hlepenja.
Barvni hanzaplast za večne otroke.
Jaz jo poznam.
Moja prijateljica je.

Tako.
Zdaj veste.
Pa sorry, ker sem odkrita.
Je pač jasno.

Lidija Brezavšček - kočijaž