Ostani ob reki, zdaj ko je še tema,
objemi čez bok, roko daj mi na ramo.
Če zdaj greš in tukaj pozabiš me samo,
bo zor kar prišel, ta, ki bitje mi vzema.

Vem, ti si še živ, jaz pa v smrti prekleta,
zdaj sij mi bo skril vso pojavnost telesa.
Vseeno me drži, dokler med drevesa
drhtavi mrak véne v tolažbo zapleta.

Ko dan te bo vzel, me bo noč obdržala,
boš z reko odšel, ker ti bom dovolila,
jaz pa bom znova pod kamnom zaspala.

Če greš, se ne vračaj, naj sonca te sila
ohrani na jugu. Ko smela bi, znala,
ti vsako bi kapljo krvi povrnila ...

+

Pod kamnom Brezčasna. Obraz potemneva
in reka nad njo blagohotno odnaša
sled, strdke krvi. Dan z modrino odlaša.
Na severnem dnu nekdaj Živi sameva.

Lidija Brezavšček - kočijaž