Zavijem v sprehajališče spominov. Rumeno-oranžne besede padajo proti tlem. V spiralnem letu se dviga plastična vrečka. Vrti se, kot da nima teže. Ne morem odmakniti pogleda. Tedaj sem se ponovno rodil. Moja mama je bila svetloba. Vse naokoli vonj po košeni travi. V daljavi zelena klop. Poleg nje gugalnica. Usedem se. Prosim jo, da me porine. Želim si še višje. Reče, da se dobro držim. Vznemirja me vse hitrejše nihanje. S stopali se dotikam oblakov. Naenkrat se ne spuščam več. Postajam vse lažji. Breztežen.

igorj