Odšel na polje žitno je van Gogh,
odšel pobit, osamljen, s svetom sprt,
odšel ves bled, utrujen je na smrt,
odšel je tja ubog

zaslišal se je strel: za vrano vrana
je sprhutala v zrak, v nebo, ki grd
oblak ga je kazil, nevihtni srd
je v njem kipel in toča podivjana,


nebo še ni razlilo ves svoj bes,

ko se domov prikradel je kot pes

zadet v drobovje v posteljo je pal

poslednjič svojo pipo si prižgal

sam nase jezen, ker se je zgrešil,
po treh dneh boja dušo je spustil.