SAMOTA
Jok osamljenega.
Zadnje kaplje rose na travi.
Misel modreca izginja v vetru.
Želiš jo doseči,
spolzi ti iz rok,
kot voda,
neskončna, brezbarvna
iz jezera žalosti.
Klic pozabljenega
v vetru ječi.
Tisoče biserov na pajčevini,
so kot ljudje,
ki se skrivajo.
A vendar so!
Odpri oči,
lahko ti pridejo bližje,
lahko ti ponudijo pomoči.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Renata Volk
- 24. 08. 2020 ob 22:17
- Prebrano 251 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 67
- Število ocen: 2
