Pluj, življenje, mimo mene,
kot si plulo vse do zdaj,
si pustilo naplavine,
noče pa te biti kraj.

Pluj, življenje, naj te gledam,
kakor sem te do sedaj,
mimo tebe se raztezam,
v ničevost in spet nazaj.

Pluj, življenje, ne oziraj
se na nas, ki smo ob poti,
vajeni opazovati,
naj te to nikar ne zmoti.

Pluj, življenje, končno jasno
mi ob tebi je postalo,
nisem živa, nikdar nisi
vsaj za hip z menoj obstalo.

Sabinca