Dozoreva otavnik.

Ta poživljajoč, barežast plivk impresije iz bosopetniške epohe, se v bleščavi prvega zorja potaka iz oškrbljene smalte šipe, kot tanek curek rosice med plavjem vrese, nekje na prepišnem preddverju pozne jeseni. Potopljen v debelo, kamelje usnje starožitnega fotelja, ki nemarno izpušča zasople zvoke, kot piskajoča naduha iz trobca ostarelega slona, po nekakšni inerciji pasem pogled na polenjenem cajgerju Insine ure. Za praznimi konturami odhajajočih senc zaplapola ožolteli list, z zabledelim ekslibrisom Prežihovega vandrovca, ki počiva med ostrožniki in stožjem otave na senosečni strmali obritega griča. Nenavadno podaljšan ječaj in zategli muk Liske vzdrami na rjastem cveku zahomotan štrigelj, da rogatemu visočanstvu zaklinka tihe takte elegije po vegastem moralu štale … a kaj, ko se že počasi gubijo v cvrkotu škržatov, onstran vročih prisoj Žalostne gore. V begajoč privid paspartuja, prepredenim s kosmi pajčine man, ki je zamrežila še paralelno sonce, se je nagnetlo prgišče izgubljene radosti in lučic sentimenta, ki je kot trpek sok iz prezrele tepke, pomezil na obnošeno kamižolico mestnega fantiča. Kraj otavnika je. In moja ljuba stara mati, z obličjem razpokane grude, omočene na dninah in preužitkarski zaplati ščavja, čakajo z obrazom usmerjenim nekam v posinjele dalje, v tako poželjiv up paradiža onkraj oblakov, ki jo takole ob tiho pospalih večernih uricah, zna pokropiti in za hip omamiti iz nebes. Nemirno že čakajo, z obrazom zakritim pod cicasto ruto, ondod pri dvonožni stolici, nataknjeni na ranto, z mrvo preobloženega toplarja. Čas molže je že davno odtekel in iz turna Žalostne gore je tudi že pokembljalo k poldanski južini. Mati čakajo mozoljastega poba s kajlo svežega rženjaka in flašo nebeško sladkega soka iz carjevih jabelčkov, da mu jih kot popotnico denejo v mali, lesen kovček, med poštirkano odelo in oguljene knjige slovenskih pisateljev. Bliža se kraj otavnika. Že hitim, kar letim, a nekaj stran, po krajšnici, daleč od tiste neskončno srčne dobrote, z napetimi ličnicami od kepe koruznih žgancev, ki vsake toliko časa izvržejo nekaj ocvirkov, da zahrusta pod sandali. Drvim kot Frkulovo ščene, ki so mu kmečki mulci privezali korec na rep, da je nizdol kolovoza žvenketalo kot tavžent hudičev. Hitim, kar na gliho za kevdrom, čez uvelo cvetano koprivja, kajti iz dosegljivega obzora, tam nekje za Sv. Florjanom bi bilo še Anzejevemu glušcu čut tanke rafale piskov iz železnega golta hlapona. Hitim, kot pajkova rit suhljat kratkohlačnik, obtolčenih kolen, na strnu ranjenih bosih podplatov in buškami od tisočkrat preklete žrdi, a srečen in napit prvinskosti življenja, s kasketo na hojladri in hopsasa, z nevarno opletajočim kovčkom mimo štirne, ki so jo od samega strahu zascale grdavše krot. Hitim, z dvignjenim kovčkom v bežen pozdrav, da se mamci zaleskečejo solze spod rute, kot roj kresnic v ugašajočem somraku. Hitim tja dol, se motovilim ob palisadi zrelih storžev koruze, čez pikajoče valove kostrebe in božajoče ovsike. Hitim tja dol na širno ravan mokronoško, čez zlatorumeno polje sončec; tja dol odhajam in izhajam iz vedno manjše in manjše slike, ki se zožuje v akvarelni ekslibris na platnici rane mladosti, ki bo do leta osorej čemel v prazni čakalnici pozabljenega štacjona. Kraj otavnika je … ob koncu kmečkih počitnic, nekam in v nekod izpuhtelih let v pari dolenjskega hlapona …

ZARJAVEL HLAPON.

OB KRETNICI ČAKA POB

Z LESENIM KUFROM.    

Sašo Zorc