Ob tebi sem prav tisti hip

v bistvu svojem onemel

iz prsi pa bolestni krik

tako zelo me je razvnel

da, ne vedoč, al' mrtev ali živ

sem v nočeh pod Amorjem se potil

podnevi pa pred sabo velo lice

skrival, kakor da bil bi kriv

za vse pretekle nepravice

ki sem, grešnik, jih storil

v čast prelepe golobice.

Kako jo ljubim! Prebledeva

že moj obraz, in ustnice drhtijo.

Pred njo vročica me odeva

oči naslade si želijo.

Vsak trenutek njen dotik

je oddaljen kot privid

moje misli pa norijo.

orfej