Zjutraj si poletje
globoko pod jezikom rastejo koraki
čim odpreš usta
ti skoznje
odtečejo širom vzkipele pokrajine
čudežno pomlajena drevesa
in rumeno tleča polja
a vseeno v tvoj dan kdaj vdrejo tista zmršena mesta
betonsko mrakobna
ki jim nikakor ne razločiš obraza
le hrbet
pa drugega več nič
čisto nič
da jih do jutra znova poseliš z barvami svoje prisotnosti
... ko poezija preseže pripoved, ko se zabriše okvir in se sanje prelevijo v zaznavanje, spomini v slutnje, nastane taka pesem. In ostane.
Lp, L
Poslano:
03. 08. 2020 ob 13:31
Spremenjeno:
03. 08. 2020 ob 13:31
Lidija, najlepša hvala.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
- 01. 08. 2020 ob 09:39
- Prebrano 672 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 283.04
- Število ocen: 10